Category Archives: Playwright

2019 Dan po

Režija: Nina Ramšak
Dramaturgija: Milan Marković Matthis
Igrajo: Miranda Trnjanin, Mia Skrbinac, Stane Tomazin, Žan Koprivnik
Scenografija: Dorian Šilec Petek
Kostumografija: Ana Janc
Izbor glasbe: Ustvarjalci predstave
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Slikar scenografije: Luka Uršič

“A veš un občutek, k greš prvič na kolo? Pa maš une koleščke, pa se furaš s tem in je ful dobr, k gre ful hitreje k peš? Pol ti dajo koleščke dol. Najprej ti dajo en kolešček dol, da maš vseeno še mal opore in se furaš. In ti je mal čudn, ampak vseen gre. Pol ti dajo pa še drug kolešček dol. In se probaš vozit brez koleščkov. Najprej fukneš, ampak se pobereš in greš nazaj na kolo. Se usedeš in se zafuraš in se sam furaš. Držiš ravnotežje, držiš balanco in se mal naprej nagneš in sam pičiš.

premiera: 3. januar 2019

Produkcija magistrskega programa Gledališka režija in dramska igra

2019 Ali: Strah ti pojé dušo

(tekst za program predstave: ovde)

Original Title:Angst essen Seele auf
Stage adaptation of the film Ali: Fear Eats the Soul (Angst essen Seele auf)

Director: Sebastijan Horvat

Adaptation and dramaturgy by Milan Marković Matthis

Translated from German by Urška Brodar

Translated from Serbian by Jernej Potočan

Set designer Igor Vasiljev

Costume designer Belinda Radulović

Composer Drago Ivanuša

Lighting designer* Aleksandar Čavlek

Language consultant Arko

Assistant director Mitja Lovše

Assistant dramaturg Jernej Potočan

Assistant set designer Maruša Mali

Assistant costume designer Bernarda Popelar Lesjak

Student assistant director Maša Pelko

Acting

Nataša Barbara Gračner Emmi

Iztok Drabik Jug Salem

Barbara Žefran Mrs Ellis; Frieda

Boris Mihalj/Mitja Lovše Eugen, Doctor

Borut Doljšak Fuad; Bruno

Damjana Černe Mrs Karges; Hedwig

Eva Jesenovec Barbara

Nik Škrlec/Gregor Podričnik Mr Gruber; Waiter

Saša Mihelčič Krista; Mrs Münchmeyer; Jolanda

Tamara Avguštin Katharina; Paula; Angermayerʼs Wife

Vojko Zidar Angermayer; Foreman

* Lighting master Aleš Vrhovec/Matej Kolmanko

Germany, 1970s. A 40-year-old Moroccan, El Hedi Ben Salem MʼBarek Mohammed Mustafa, called Ali, is one of the many migrant workers from his country, trying to pursue happiness in the golden years of economic migrations. Emmi, a 60-year-old widow, earns a living as a cleaning lady. A genuine feeling of warmth and attraction springs up momentarily between her and Ali. However, their relationship stumbles upon strong prejudice and lack of understanding from their environment: Emmi’s female neighbours, co-workers, her grown-up children and even her local shop-keeper. They grow increasingly cold and even hostile. Ali’s origin and his social position of a »guest worker« challenge their narrowly restricted notions of humanity, while they are being equally upset by his relationship with Emmi, 20 years his senior. In his acclaimed movie Ali: Fear Eats the Soul (1974), Rainer Werner Fassbinder divulges a multi-layered and gripping love story set on the margins of society. Using his signature modernist aesthetics he allows the viewer to confront social stereotypes that even today – especially in view of the recent wave of migrations, xenophobia and conservatism – remain neuralgic points of society and humanity.

It’s raining outside. In the bar, Arabian music is playing. Guests are mostly immigrants. An elderly woman enters the bar and orders a coke. A blond waitress taunts a young Arabian man to ask the woman to dance. Emmi and Ali are dancing. Other guests are watching them. We will see their gazes throughout the story many times.
Them against us.
An external refugee and an internal refugee are dancing.
Emmi and Ali are plagued by a series of differences in terms of race and age, and yet they are attracted and bonded into an impossible romantic relationship by something more substantial: they are both lonely. Shyly, Emmi says that she’s a cleaner working two shifts and that people look down upon her. Ali, however, puts it more bluntly:
»Work, work, always work, always be drunk. […] German masters, Arab dogs. The Germans are not good with the Arabs. «
»Why?«
»I don’t know. The Germans are not the same people as the Arabs. «
By being a couple, Emmi and Ali are an insult to the entire neighbourhood.
Emmi and Ali are happy when they are on their own, but they can nonetheless escape their toxic environment. The story toys with the genre of melodrama, but what prevents it to become one is silent despair. Happiness isn’t always fun.
»Why are you crying?«
»I’m so happy and so full of fear too.«
»Have no fear. Fear is not okay. Fear eats your soul.«
»That sounds nice. Is this what the Arabs say?«
»Yes, this is what all Arabs say.«
In Fassbinder, one is used to brutal sexuality, while here we are confronted by stunning tenderness.
»When we’re together, we have to be kind to one another.«
»I don’t want any other women. I only love you. »
»I love you too.«

Sebastijan Horvat

2018 Michelangelo

Premiere: 21 Sept 2018

After Miroslav Krleža’s play Michelangelo Buonarroti

Direction:Sebastijan Horvat
Adaptation and dramaturgy:Milan Marković Matthis
Set and video design:Igor Vasiljev
Costume design:Belinda Radulović
Music:Karmina Šilec
Lighting design:Aleksandar Čavlek
Stage movement:Ivana Kalc
Sound design:Saša Predovan
Assistant to director:Ana Dubljević
Stage manager:Edo Kalebić

Cast:Michelangelo / Goran Babić (actor): Rakan Rushaidat
John Doe / Stefan Heinz (producer): Aleksandar Cvjetković
Beatrice / Patricija Žebeljan Horvat (actress): Tanja Smoje
Francesco / Stagehand/ Irrelevant matters/: Nikola Nedić
Pope / Maria (actress): Olivera Baljak
Vienna stockholder/ Krešimir Horvat (director): Jerko Marčić
Conferencier / Davor Marušić Dubois (dramaturge): Jasmin Mekić
Madonna / Sonja (assistent): Jelena Lopatić
Mary Magdalene / Marta (actress): Marija Tadić, Anastazija Balaž
Teenager / Ivica (actor): Dean Krivačić
Jesus / Stagehand: Edi Ćelić
Fanatic / Mirko (composer): Giuseppe Nicodemo
Chorus master:Igor Vlajnić / Nicoletta Olivieri
Chorus of fanatics: Ljubov Košmerl Judčenko / Ana Majdak / Katja Budimčić / Milica Marelja / Iskra Stanojević / Karla Dusovich / Ivana Kajdi / Dominika Glinšek / Savo Orobabić / Krešimir Škunca / Marin Tuhtan / Martin Marić / Igor Doričić / Siniša Oreščanin / Sanjin Mandičić / Bojan Fuštar

Coproduction: CNT Ivan pl. Zajc and Dubrovnik Summer Festival

Michelangelo Buonarroti is a play by Miroslav Krleža’s Legend cycle written in 1918. It belongs to Krleža’s expressionist phase, having taken him to the very top of European dramatic literature. One of the dominant themes in this early phase, so also in Michelangelo, is the idea of a superhuman being, a giant or a genius capable of recreating the society or giving it a decisive impetus for its opening towards the utopian perspective. It is with this intention and vision that the great Michelangelo, shown in the drama in the time of his painting the Sistine Chapel, encounters the challenges and defeats brought about by the down-to-earth reality. Meeting mice, spiders, nuns, a rose, former lovers, visitors of the Sistine Chapel, teachers and students at school, medical doctors and nurses, chefs, cleaners, soldiers with gas masks, clergy, pageboys, a sailor and others, Michelangelo dives into the world of uttermost diversities, not only of the social but also ontological order, this being possible only within the power of theatre folly that enables us to imagine impossible relations. The director of Krleža’s inventive dramatic insight into the tragedy a genius is Sebastijan Horvat, one of the rare directors in the region not to keep away from Mirosla Krleža – bard of the Croatian literature. Michelangelo, Krleža, Horvat and Rushaidat, the first coproduction ever of the Rijeka CNT and Dubrovnik Summer Festival, promise that the Croatian Drama Company is ready to turn the new page of its contemporaneity.

2017 Teorema

Milan Marković Matthis po motivih istoimenskega romana Pier Paola Pasolinija

Režiser SEBASTIJAN HORVAT
Prevod GAŠPER MALEJ
Adaptacija in dramaturgija MILAN MARKOVIĆ MATTHIS
Scenografija JÜRGEN KIRNER
Kostumografija BELINDA RADULOVIĆ
Skladatelj DRAGO IVANUŠA
Koreografija ANJA BORNŠEK
Asistentka režije (študijsko) NINA RAMŠAK
Foto PETER UHAN

Igrajo

Vladimir Jurc PAOLO
Maja Blagovič LUCIA
Tadej Pišek PIETRO
Sara Gorše ODETTA
Nikla Petruška Panizon EMILIA
Jasmin Mekić GOST

Slovensko stalno gledališče

karkoli že ta moj krik hoče pomeniti,
usojeno mu je trajati onstran vsakega možnega konca.

Pier Paolo Pasolini, Teorema
(prevedel Gašper Malej)

Po markantni uprizoritvi drame Svinjak v sezoni 2006/2007, bo delo Pier Paola Pasolinija ponovno snov prodorne obravnave na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Nova uprizoritev, ki bo na sporedu v abonmajskem programu od 10. do 19. marca, temelji na romanu in filmu Teorema v novi, izvirni priredbi in pod režijskim vodstvom Sebastijana Horvata. Gre za prvo dramsko adaptacijo Pasolinijevega romana (in filma) v slovenskem gledališkem prostoru.

VSEBINA
Teorema (1968) je roman parabole Pier Paola Pasolinija, napisan kot poskus alternacije proze in verzov. Roman je nastajal tako rekoč hkrati s scenarijem za film in govori o prihodu skrivnostnega tujca v družino bogatega milanskega podjetnika. Intelektualna in seksualna privlačnost tujca iztrgata družino iz zavetja ustaljenega reda. Vihar, ki ga tujec sproži, razkriva prikrito naravo vsakega člana tega meščanskega mikrokozmosa; po njegovem odhodu nič več ne bo tako kot prej. Gost je »ekran za projekcijo« likov in tudi samih gledalcev, je »nekaj, kar vneseno v sistem, nato povzroči njegov propad«.
V predstavi je izpostavljen razredni boj, ki je bil v tistih letih (še posebej v industrijskem okolju) pogosto prisoten, danes pa ga priredba prikazuje v duhu novega časa, v katerem je kriza srednje-visokega sloja spet živa in problematična. Dramaturg Milan Marković Matthis izpostavlja dvojni pogled na zgodbo: prvo dejanje je bolj neposredno povezano z motivi Pasolinijevega romana in se dogaja v Milanu v šestdesetih letih, drugo dejanje pa se dogaja danes v Trstu. Patos in racionalnost sta v tem branju enakovredna – tako kot v Pasolinijevem filmu. Os predstave je refleksija o propadu krhke fasade neke dobrostoječe družbe, kot je Matthis napisal v gledališkem listu predstave: »Živimo v svetu, v katerem je potreba meščanske družbe po ideološkem opravičevanju in zaščiti njenih temeljev v tako velikem nasprotju z realnostjo, da njene zlaganosti in samomorilskega nagnjenja ne moremo več prikrivati in je naraščajoči pritisk mogoče rešiti na le en sam način – s porajanjem fašizma.« Dramaturška obdelava romana je nastala na osnovi prevoda Gašperja Maleja

ZASEDBA
Protagonisti predstave so člani umetniškega ansambla SSG z dvema gostoma. V vlogi staršev igrata Vladimir Jurc in Maja Blagovič, njuna otroka sta Tadej Pišek in študentka AGRFTja, igralka ter plesalka Sara Gorše. Nikla Petruška Panizon bo nastopala v vlogi služkinje Emilie. Gost, ki povzroči radikalne spremembe v družinskem ustroju, je Jasmin Mekić, član ansambla HNK Ivana pl. Zajca na Reki, ki pogosto nastopa tudi v filmih in televizijskih nanizankah.
Režijo predstave podpisuje Sebastijan Horvat, ki po uspehu Cankarjevih Hlapcev ponovno sodeluje s Slovenskim stalnim gledališčem. Z njim se v Trst vrača že ustaljena mednarodna ekipa sodelavcev: scenografijo je ustvaril Jürgen Kirner, kostume Belinda Radulovič, izvirno glasbo pa Drago Ivanuša. Za koreografijo je poskrbela Anja Bornšek.
PREMIERA, VIDEOPREDSTAVITEV
Premiera predstave bo v petek, 10. marca, ob 20.30 v Veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu in bo poklon stoletnici rojstva Jožeta Babiča. Priznanemu gledališkemu in filmskemu režiserju je posvečena tudi razstava, na ogled v foajeju parterja SSG, ki sta jo ob letošnji obletnici priredila Slovenska Kinoteka in Slovenski Filmski Center.
Abonmajske ponovitve Teoreme se bodo nadaljevale do 19. marca. Ob nedeljah bodo imeli gledalci na voljo tudi brezplačni avtobusni prevoz iz Sesljana, Opčin in Milj. Vse predstave bodo kot običajno opremljene z italijanskimi nadnapisi.
Tudi tokrat bo gledališče poskrbelo za uvodno videopredstavitev uprizoritve in besedila, ki bo pred vsako ponovitvijo predstave (od 20. ure dalje) na ogled v opremljenem prostoru v vhodni veži gledališča. Pripravil jo je dramaturg Milan Marković Matthis.
Obiskovalci bodo po vsaki predstavi lahko izrazili svoje mnenje na kuponih, s katerimi bodo tekmovali za nagrado Primorskega dnevnika.

RAZSTAVA
Na dan premiere, v petek, 10. marca ob 20.00, bo večer obogatila tudi otvoritev nove razstave umetniškega kolektiva Assopuntoniente z naslovom Trieste-Ortona 693,44 km.
Že četrto leto skupina sodeluje pri umetniškem dogodku Zooart v mestu Ortona, ki poteka v čisto posebnem okviru kletk, v katerih so bile v sedemsedetih letih zaprte živali malega mestnega živalskega vrta.
Razstava z naslovom Trieste-Ortona 693,44 km časti prijateljstvo skupine tržaških in abrucijskih umetnikov, katerih skupni imenovalec je ljubezen do umetnosti, kot tudi premoščanje razdalj. Tržaški umetniki so velikokrat gostovali v Ortoni in bodo zdaj še v domačem mestu priredili razstavo umetnikov Francesca Colozza, Angele Sansini in Gabrieleja Lacchèja. S svojimi umetninami bodo sodelovali tudi umetniki tržaškega kolektiva Simone Zola, Samantha Fermo, Christian Fermo, Giuliano Cesco, Gabriele Bonato, Monica Kirchmayr in Ivan Bidoli.
Razstavljena dela prikazujejo različne stile in tehnike, od hiperrealističnega in abstraktnega izraza do kolaža s predmeti, ki so jih ustvarjalci našli na »zimskih« plažah. Vezne niti ni, ostaja pa zadoščenje skupnega sodelovanja, ki prinaša vedno bogate sadove.

2016 mi, evropski mrliči

Simona Semenič
mi, evropski mrliči

Režija: Sebastijan Horvat
Dramaturgija in adaptacija Milan Marković Matthis
Premiera: 5. junij 2016, SMG Ljubljana

Ena od akterk, ki si čas jemlje kot njegova najbolj okupatorska naseljenka, je moda. Moda je prepričana, da o nekem času ve največ. Da ga tako rekoč manifestira. Moda je militantna in invazivna ekonomika časa, in Dušan Jovanović je leta 1975 na povabilo Dominika Smoleta, umetniškega vodje Mladinskega, kot namerno nagajivo izpeljanko takrat še priljubljenih partizanskih mitingov iz njenega hladnega besednjaka naredil dramo: popis vojaške mode skozi stoletja. Žrtve mode bum-bum. Prav ta predstava je napovedala Jovanovićev vstop na mesto umetniškega vodje Slovensko mladinsko gledališče, iz katerega je skupaj s sodelavci ustvaril najpomembnejše gledališko poglavje v preteklem stoletju pri nas. Ob 60. obletnici Slovenskega mladinskega gledališča bo Simona Semenič, brez dvoma najbolj radikalna slovenska dramatičarka, ki na novo »izumlja« (ne več) dramsko gledališče, s parafrazo Žrtev mode bum-bum ustvarila novo dramsko besedilo. Nastala bo predstava.

Igrajo:
Damjana Černe –
Brane Grubar k. g. –
Željko Hrs –
Alja Kapun k. g. –
Boris Kos –
Janja Majzelj –
Anja Novak –
Ivan Peternelj –
Stane Tomazin –
Matija Vastl –
in Jožica Klančišar k. g., Andreja Škof k. g., Dare Škof k. g., Nevenka Peclin k. g. –

Scenografija in oblikovanje videa Igor Vasiljev
Kostumografija Belinda Radulović
Glasba Drago Ivanuša*
Koreografija Anja Bornšek
Oblikovanje luči Matjaž Brišar
Oblikovanje zvoka Marijan Sajovic
Jezikovno svetovanje Mateja Dermelj
Oblikovanje maske Nathalie Horvat
Mapiranje in programiranje videa Dušan Ojdanič
Asistentka režije Noemi Veberič Levovnik
Asistentki dramaturgije Varja Hrvatin (študijsko) in Nika Švab (študijsko)
Asistentki scenografije Noemi Veberič Levovnik in Nika Rupnik
Vodja predstave Janez Pavlovčič

*V predstavi smo uporabili tudi odlomke skladb po izboru igralcev.

tekst za gledališki list predstave: “Bez reči”
intervju sa Simonom Semenič: “Najobičnija ljudskost”